Zlato se uporablja kot monetarni standard mnogih držav, uporablja pa se tudi kot nakit, zobozdravstvu in elektroniki. Njegova koda po standardu ISO 4217 je XAU.

Po današnji klasifikaciji Huga Strunza uvrščamo zlato v bakreno skupino samorodnih prvin, kamor spadata tudi baker in srebro. Ima veliko gostoto,  dobro kovnost,kovinski sijaj in dobro prevajajo toploto. Kemični simbol za zlato je Au in izhaja iz latinščine »aurum«.

Atom zlata sestavlja jedro s 118 nevtroni in 79 protoni, ki ga obdaja 79 elektronov. Med seboj so atomi zlata povezani s kovinsko vezjo, elektroni pa oblikujejo med njimi elektronski oblak. Zato je zlato dober prevodnik toplote.

Zlato je kovinski element, ki je v enem kosu kaže rumene barve, a je lahko tudi črne, rdečkaste ali vijolične barve, če ga na tanko razdelimo. Od znanih kovin je ta najbolj kovljiva in obdeljiva; 1 gram je moč sploščiti na površino 1 kvadratnega metra. Ker je zlato mehko, ga pogosto zlivajo z drugimi kovinami, da pridobi trdnost.

Zlato je tudi dober prevodnik toplote in elektrike. Nanj ne vpliva zrak in večina reagentov. Kemijsko je precej nespremenljiv na toploti, vlagi in večini korozivnih sredstev, zato je zelo primeren za rabo v kovancih in nakitu.

Barva trdnega zlata kot tudi zelo barvite, pogosto vijolične, koloidalne raztopine, ki jo lahko naredimo iz njega, je posledica dejstva, da plazmonska frekvenca tega elementa leži v vidnem območju, kar povzroča, da se rdeča in rumena barva odbijata, modra pa absorbira. Samorodno zlato navadno vsebuje od osem do deset odstotkov srebra, pogosto še več. Naravne zlitine z visoko vsebnostjo srebra se imenujejo elektron. Ko se količina srebra povečuje, barva postaja bolj bela in relativna gostota nižja.